Značke

, , , , , , , , , , , , , , , , , ,

Državna pravobranilka Anamarija Zajc Kovačič je na sodišče vložila odgovor na mojo pritožbo. V tej moji pritožbi sem mdr. tudi pravno komentiral nekatera protiustavna in avtoritarna pravna stališča sodnice Tanje Pustovrh Pirnat, kar je pravobranilko očitno zmotilo. Odgovor pravobranilke na mojo pritožbo objavljam tukaj: odg-dp-na-pritozbo

Na zadnji strani tega odgovora na pritožbo mi državna pravobranilka očita “nedopustno prakso”, ker sem sodbo in nekatera najbolj absurdna pravna stališča sodnice v tej sodbi javno objavil in komentiral na svojem blogu. V tej svoji (neutemeljeni) kritiki je šla pravobranilka tako daleč, da je v zadnjem stavku svojega odgovora izrazila celo pričakovanje, “da se bo pritožbeno sodišče opredelilo do nedopustnosti tovrstne tožnikove prakse”.

Tovrsten poziv državne pravobranilke Anamarije Zajc Kovačič je protiustaven. Pravobranilstvo kot državni organ nima pravne podlage za izražanje tovrstnih protiustavnih "pričakovanj" do sodišč. Ustava RS je v 4. odst. 153. člena zelo jasna: "Posamični akti in dejanja državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil morajo temeljiti na zakonu ali na zakonitem predpisu." Pravobranilka ni navedla nobene pravne podlage, ki bi pravobranilstvu omogočala izražanje tovrstnih pričakovanj vis-a-vis višjega delovnega sodišča, niti ni navedla pravne podlage, ki bi sodišču omogočila tovrstno "opredeljevanje" extra petitum.

Pravobranilka je moje objave avtoritarno označila kot "nedopustno prakso" in celo kot "nedopustni pritisk na sodišče", ni pa niti trdila, kaj šele predložila predpis, ki bi določal, da so tovrstni komentarji sodb nezakoniti. Navsezadnje so si tovrstne komentarje sodb v preteklosti privoščili že številni sodniki, univerzitetni profesorji, politiki, idr. Za državljane v svobodni, demokratični in pravni državi velja, da jim je dovoljeno vse, kar ni izrecno prepovedano; za državne organe (tudi za državno pravobranilstvo!) velja obratno.

Tudi Ustava v 24. členu zelo jasno definira javnost sojenja: "Sodne obravnave so javne. Sodbe se izrekajo javno. Izjeme določa zakon." Le z zakonom je torej mogoče omejiti javnost sodnih obravnav in sodb, ne pa zaradi strahu sodnice in pravobranilke, da bi se razgalilo njuna absurdna in protiustavna pravna stališča, ali zaradi strahu politika Karla Erjavca, da bi se razgalilo njegovo politično kadrovanje v MZZ (pomenljivo je, da po Informacijski pooblaščenki sedaj še Državno pravobranilstvo poskuša preprečiti moje objave sodb na blogu). Sodbe izdaja sodišče "v imenu ljudstva", zato je pojmovno nedopustno, da bi se njihova vsebina skrivala pred taistim ljudstvom v čigar imenu so izdane, razen seveda v izjemnih primerih, ki jih določa zakon.

Nekateri akterji v teh sodnih postopkih proti državi oz. njenim elitam se očitno vedno bolj bojijo transparentnosti postopkov, saj le-ti razgaljajo sporne prakse političnih elit in pristranskost oz. nestrokovna pravna stališča posameznih sodnic. V tem postopku se je v celoti razgalila sistematična kršitev temeljne človekove pravice iz 49. člena Ustave in politična diskriminacija javnih uslužbencev, ki niso niti obveščeni o prostih delovnih mestih v državni upravi, kaj šele, da bi lahko nanje enakopravno kandidirali. Delovna mesta se delijo netransparentno, mimo kakršnih koli objektivnih meril in mimo formaliziranih izbirnih postopkov. Tovrstno kadrovanje seveda omogoča negativno kadrovsko selekcijo in na najodgovornejša delovna mesta v javni upravi klientelistično nastavlja politične kadre, ki so lojalni politiki oz. lobijem, ne pa državi oz. državljanom. Prav to je ključni razlog, da je država tako neučinkovita v boju proti korupciji, tako v zdravstvu (operacijske mize, preplačane žilne opornice, umetni kolki, idr.), energetiki (TEŠ 6), pri prodaji državnih podjetij in slabih terjatev bank, kot tudi v diplomaciji (LB, državna meja z RH, idr.).

Advertisements