Značke

, , , , , , , , , ,

KPK javno opozarja vlado na zavlačevanje pri sprejemanju novele Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (ZIntPK). Vir: http://www.rtvslo.si/slovenija/kpk-spodbuja-vlado-naj-ze-enkrat-sprejme-novelo-protikorupcijske-zakonodaje/395009

KPK se pri tem grdo spreneveda, saj prav sama v praksi ne naredi nič za zaščito prijaviteljev/ žvižgačev.

Statistika v tabeli na str. 41 v letnem poročilu KPK za leto 2015 (vir: https://www.kpk-rs.si/sl/komisija/letna-porocila) je namreč alarmantna – KPK je le v enem samem primeru (v letu 2011) zahtevala prenehanje z ogrožanjem oz. povračilnimi ukrepi zoper prijavitelja! KPK torej v praksi sploh ne ščiti žvižgačev, čeprav ima za to zakonsko pooblastilo v 25. členu ZIntPK!

Prav zato tudi upada število prijav na KPK, saj se ljudje zavedajo, da jih KPK, niti aktualna “etična” vlada, ne bosta zaščitila. Aktualna KPK in vlada se torej ne borita proti korupciji, temveč jo sistematično spodbujata.

Najbolj zaskrbljujoče pri tem je, da vlada krši celo lastni Kodeks ravnanja javnih uslužbencev (http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=20018&stevilka=474), ki v 12. členu po eni strani nalaga javnim uslužbencem obveznost, da prijavijo “ravnanje, ki je nezakonito, nepravilno ali neetično in pri katerem gre za delovanje, ki ni v skladu s tem kodeksom” oz. da morajo “pristojnim organom prijaviti vsak dokaz, navedbo ali sum nezakonitega ali kaznivega dejanja v zvezi z opravljanjem javnih nalog, za katere je izvedel med zaposlitvijo ali v zvezi z njo”, na drugi strani pa jasno obveznost vlade, da zagotovi, “da je javni uslužbenec, ki je kar koli od navedenega prijavil iz utemeljenega razloga in v dobri veri, varovan pred šikaniranjem, grožnjami in podobnim ravnanjem, ki ogroža opravljanje javnih nalog”. Ta določba se v praksi ne izvaja, vlada dr. Mira Cerarja, zlasti njegov minister Koprivnikar, Inšpektorat za javni sektor, KPK, idr. pa to zavestno dopuščajo.

Za uspešno odkrivanje in preprečevanje korupcije je najpomembnejše, da jo ljudje prijavljajo, saj jo je sicer praktično nemogoče ali vsaj izredno težko odkriti. Posledično je najpomembnejša naloga države, da zagotovi učinkovito zaščito prijaviteljev/ žvižgačev, na kar nas redno opozarjajo tudi številne mednarodne institucije:
– EK: http://ec.europa.eu/dgs/home-affairs/what-we-do/policies/organized-crime-and-human-trafficking/corruption/anti-corruption-report/docs/2014_acr_slovenia_chapter_en.pdf
– Svet Evrope: http://www.coe.int/t/dghl/standardsetting/cdcj/CDCJ%20Recommendations/CMRec%282014%297E.pdf
– OECD: http://www.oecd.org/cleangovbiz/toolkit/whistleblowerprotection.htm
– TI: https://www.transparency.de/fileadmin/pdfs/Themen/Hinweisgebersysteme/EU_Whistleblower_Report_final_web.pdf

Tudi Civilnopravna konvencija o korupciji, ki jo je Državni zbor Republike Slovenije ratificiral na seji 27. marca 2003 (http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?sop=2003-02-0023), je v 9. členu zelo jasna: “Vsaka pogodbenica v svojem notranjem pravu zagotovi ustrezno zaščito pred vsakim neupravičenim kaznovanjem zaposlenih, ki imajo razloge za sum korupcije in ki v dobri veri sporočijo svoj sum pristojnim osebam ali organom.

De lege ferenda
Potrebno bi bilo sprejeti učinkovito zakonsko zaščito prijaviteljev/ žvižgačev, ki bi le-te postopkovno hitro in učinkovito obvarovala pred vsemi povračilnimi ukrepi, ki so jih deležni zaradi razkritih nepravilnosti, dokazno breme pa prevaliti na tistega, ki te povračilne ukrepe izvaja. Predpisati bi bilo potrebno tudi učinkovite denarne kazni za tiste, ki so dokazano šikanirali prijavitelja/ žvižgača, ker je razkril protizakonito ali družbeno škodljivo ravnanje njihove organizacije.

Advertisements