Zunanji minister in podpredsednik vlade Karl Erjavec je dne 23.3.2016 v Državnem zboru odgovarjal na poslansko vprašanje poslanca ZL dr. Franca Trčka v zvezi z ministrovim vpletanjem v delovanje sindikata. Magnetogram je dostopen na tej povezavi (15. TRAK: (PK) – 14.10):
https://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/evidenca?mandat=VII&type=mag&uid=920E991B833EBE92C1257F7F004459B7

Videoposnetek pa je dostopen na tej povezavi (od 1:15:00 do 1:30:00):
http://4d.rtvslo.si/arhiv/zasedanja-dz/174395703

V svojem odgovoru je Erjavec izjavil: “Nisem nikdar kršil mednarodnih konvencij in tudi nikdar nisem sindikatu onemogočal, da bi svobodno izbiral svoje predstavnike.” Navedeno seveda ne drži, saj mi je kot motečemu članu izvršnega odbora Sindikata slovenskih diplomatov (SSD) s premestitvijo v drug državni organ odvzel status diplomata in mi s tem onemogočil nadaljnje izvrševanje te izvoljene sindikalne funkcije, kot tudi funkcije imenovanega sindikalnega zaupnika na MZZ.

Nadalje minister zavajajoče navede: “Drži, da konvencija mednarodne organizacije dela, določa, da se lahko delavske organizacije svobodno izbirajo svoje predstavnike. Hkrati tudi drži, da konvencija Mednarodne organizacije dela določa, da lahko tudi nacionalni zakon opredeli tipe delavskih predstavnikov, ki so upravičeni do posebnega varstva po tej konvenciji. V slovenski zakonodaji so to samo sindikalni zaupniki, ne pa tudi člani drugih organov sindikata.” Minister je tu govoril, kot da gre za eno in isto konvencijo, dejansko pa je združil dve ločeni konvenciji Mednarodne organizacije dela (MOD). Prvi ministrov stavek se nanaša na Konvencijo MOD št. 87, ki določa pravico sindikalnih organizacij, da si svobodno izbirajo svoje predstavnike. To konvencijo minister krši, saj protipravno posega v izbor predstavnikov SSD (članov izvršnega odbora SSD), ki so jih na neposrednih in tajnih volitvah izbrali člani SSD. Drugi del ministrovega odgovora pa se nanaša na Konvencijo MOD št. 135, ki v 4. členu dejansko omogoča opredelitev tipov delavskih predstavnikov, ki so upravičeni do posebnega varstva po tej konvenciji, vendar pa ta konvencija velja le za delavce “v podjetjih” (ne velja pa za javni sektor), v ničemer pa ne posega v zaščito, ki jo določa prej navedena temeljna Konvencija MOD št. 87. Minister je pravnik, zato mu je gotovo jasno, da z mešanjem vsebin obeh konvencij zavestno zavaja Državni zbor. Prav zato se je v uvodu zavaroval z navedbo, da bo “na zastavljena vprašanja odgovoril tudi na podlagi gradiva, ki so mi ga pripravile strokovne službe Ministrstva za zunanje zadeve“. Odgovornost torej odkrito prelaga na svoje pravnike v MZZ.

Erjavec se v nadaljevanju zlaže Državnemu zboru, ko izjavi, da ga je predsednik sindikata “kot ministra obvestil, da je Sindikat slovenskih diplomatov javnega uslužbenca postavil za sindikalnega zaupnika s 6. majem 2015. To se pravi, dva dni po tistem, ko je bilo javnemu uslužbencu izročen en izvod aneksa k pogodbi o zaposlitvi s katerim je bil javni uslužbenec premeščen v Ministrstvo za okolje in prostor.” Navedena trditev je neresnična, saj tovrstni aneks ne obstaja. MZZ mi je izročilo le predlog aneksa, ki pa ga nisem podpisal, zato aneks “s katerim je bil javni uslužbenec premeščen v Ministrstvo za okolje in prostor” ne obstaja. Minister kot pravnik zagotovo loči med predlogom aneksa in podpisanim oz. sklenjenim aneksom, zato gre za zavestno zavajanje Državnega zbora.

Minister nadalje zavaja poslance, ko jim razlaga, “da so ga kar imenovali člani izvršnega odbora kot sindikalnega zaupnika, čeprav tega po statutu sindikata, te pravice in pristojnosti nimajo in se pravzaprav sprašujemo, da ravno s tem morda je bilo poseženo v pravico članstvo, da svobodno imenuje svoje predstavnike, zlasti sindikalne zaupnike. Po mnenju Ministrstva za zunanje zadeve je imenovanje uslužbenca za sindikalnega zaupnika po predložitvi aneksa k pogodbi zaradi premestitve tudi očitan poizkus zlorabe inštituta varstva sindikalnega zaupnika po drugem odstavku 207. člena Zakona o delovnih razmerjih.” Tu minister ponovno zelo grobo obračunava s celotnim vodstvom sindikata in slednjemu očita celo prekoračitev pooblastil, poseg v pravice članstva in poizkus zlorabe inštituta varstva sindikalnega zaupnika. Minister se pri tem sklicuje na Statut SSD, kar pomeni, da ga je prebral in kot pravnik tudi razumel. Minister Erjavec je torej poslancem zavestno zamolčal, da 19. člen Statuta SSD med nalogami izvršnega odbora SSD zelo jasno določa tudi nalogi, da »vodi kadrovske postopke v SSD« in »skrbi za usklajenost sindikalnega delovanja s statutom SSD in razlaga statut SSD«. Erjavec pa tovrstne razlagalne pristojnosti kot minister nima. Glede na citirana določila Statuta SSD je povsem jasno, da je bil dodatni sindikalni zaupnik na MZZ korektno imenovan s strani izvršnega odbora SSD.

Minister zavaja poslance tudi s trditvijo, da je glede statusa javnega uslužbenca kot žvižgača preveril na Komisiji za preprečevanje korupcije in ugotovil, da “nima tega statusa“. Gre za očitno zavajanje poslancev Državnega zbora, saj KPK sploh ne podeljuje tovrstnega “statusa žvižgača“, ker za to niti nima pravne podlage.
V Zakonu o integriteti in preprečevanju korupcije (ZIntPK) je v poglavju III. ZAŠČITA PRIJAVITELJEV v 23. členu mdr. določeno, da “vsakdo lahko komisiji ali drugemu pristojnemu organu poda prijavo o koruptivnem ravnanju v državnem organu, lokalni skupnosti, pri nosilcu javnih pooblastil ali drugi pravni osebi javnega ali zasebnega prava ali o ravnanju fizične osebe, za katero verjame, da ima znake korupcije. Ta določba ne posega v pravico prijavitelja, da o koruptivnem ravnanju obvesti javnost.” V 25. členu pa mdr. določa, da “Komisija prijaviteljem lahko nudi pomoč pri ugotavljanju vzročne zveze med škodljivimi posledicami in povračilnimi ukrepi iz prejšnjega odstavka. Če komisija v postopku iz prejšnjega odstavka ugotovi vzročno zvezo med prijavo in povračilnimi ukrepi zoper prijavitelja, od delodajalca zahteva, da zagotovi takojšnje prenehanje takšnega ravnanja. Če so prijavitelji iz prvega odstavka tega člena javni uslužbenci, lahko v primeru, ko se povračilni ukrepi nadaljujejo, kljub zahtevi komisije iz prejšnjega odstavka, in je nadaljevanje dela na njihovem delovnem mestu nemogoče, od svojega delodajalca zahtevajo premestitev na drugo enakovredno delovno mesto in o tem obvestijo komisijo.” KPK lahko prijavitelju nudi le zgoraj opisano pomoč, ne podeljuje pa “statusa žvižgača”.

Minister se pred konkretnimi in argumentiranimi očitki sindikata o klientelizmu in diskriminaciji na MZZ (kar je nenazadnje potrdil tudi zagovornik načela enakosti, o čemer sem že pisal na tem blogu) brani z neutemeljenimi očitki, “da je javni uslužbenec kot žvižgač zlasti zasledoval svoj zasebni interes” in da “večinoma neutemeljeno opozarja na domnevne nepravilnosti pri postopkih izbire diplomatov na delovna mesta v tujini, kjer je sam kandidat“. Navedeno ne drži in gre za klasično diskreditacijo žvižgača, da bi se načelo njegovo kredibilnost in s tem verodostojnost razkritih nepravilnosti. Sindikat je zelo utemeljeno razkril in dokumentiral številne nezakonite in klientelistične prakse, mdr. imenovanje nekdanjega generalnega sekretarja MZZ Tomaža Kunstlja za veleposlanika pri Svetem sedežu in Suverenem malteškem viteškem redu (čeprav je Kunstelj malteški vitez in torej član tega reda pred katerim zastopa državo in gre torej za očitno kolizijo interesov; kot predsednik Kadrovske komisije MZZ je izločal svoje protikandidate za to mesto, nato pa si je dal spremeniti sistemizacijo MZZ – črtati pogoj znanja italijanskega jezika na višji ravni – da je lahko zasedel to mesto), imenovanje člana DeSUS Roberta Kojca za v.d. generalnega direktorja le tri dni po premestitvi v MZZ, ko pa dvakrat ni prestal preizkusa pred posebno natečajno komisijo in o tem celo izgubil upravni spor, ga je minister Erjavec postavil za namestnika generalnega direktorja, da je v odsotnosti slednjega vodil direktorat, čeprav je sodišče potrdilo, da za to ni bil usposobljen in ni izpolnjeval pogojev; s tem v zvezi so podani tudi elementi kaznivih dejanj), dvakratno podaljšanje mandata veleposlanici Veroniki Stabej, čeprav je inšpekcijski nadzor ugotovil nepravilnosti in čeprav je v državni rezidenci gostila hčer vodje ministrovega kabineta Vlaste Vivod, ki jo je minister trajno premestil v MZZ ter ji omogočil najvišji uradniški naziv in rekordne dodatke k plači, idr.

Minister je poslancem neresnično zatrjeval, da “njegove navedbe o prijavah za razpisana delovna mesta, o zloglasnih govoricah, da je posamezno mesto rezervirano za določenega kandidata, seveda ne držijo“. Prav na primeru izbire veleposlanika Tomaža Kunstlja sem na Kadrovski komisiji MZZ dne 15.4.2014 v naprej napovedal njegov izbor, vodja kabineta Vlasta Vivod pa mi je eksplicitno priznala, da je bilo njegovo ime (in ime drugega izbranega veleposlanika, ki sem ga prav tako pravilno napovedal!) v naprej usklajeno s kabinetom predsednice vlade in kabinetom predsednika države. Navedeno jasno izhaja tudi iz Poročila 4. seje Kadrovske komisije MZZ št. 10003-4/2012/65 z dne 15.4.2014, ki pa ga minister Erjavec noče razkriti javnosti in pri tem zlorablja oznako tajnosti tega dokumenta. Razumljivo, saj ima vnaprejšnje klientelistično dogovarjanje elemente več kaznivih dejanj.

O posameznih kazenskih ovadbah in spornih postopkih (npr. zastaranju pregona Andreja Štera, ki ga je po 10 letih zakrivil sodnik Andrej Gerlovič; kasneje mu je bil odvzet sodniški mandat) je bilo na tem blogu objavljenih že več podrobnih prispevkov, nekaj pa jih bomo objavili še v nadaljevanju. Vsekakor pa je potrebno ugotoviti, da slovenski organi odkrivanja in pregona kaznovanju kriminala belih ovratnikov še vedno niso naklonjeni (kultura nekaznovanja, ang. impunity), kar ob odsotnosti drugih ustreznih sankcij omogoča nadaljevanje opisanih koruptivnih praks.

Več o mednarodnopravnih vidikih zaščite sindikalnih predstavnikov pa sem pojasnil v Pravni praksi z dne 24.3.2016, str. 13.

Advertisements